Časi se spreminjajo, le nekateri se ne moremo z njimi vred
V srce parajoči skrbi za večjo medijsko odmevnost, naklonjenost sponzorjev, upoštevanje institucij ter vsesplošno množično popularnost šaha...se v zadnjih letih dogajajo velike spremembe. Izginjajo uveljavljeni turnirji, nespolno pa se razmnožujejo nadomestni oziroma takšni z nujno umetno instant-oploditvijo; skoraj izumrla so že klubska, občinska in regijska prvenstva, medklubsko sodelovanje v organizaciji turnirjev (kategorniških, tematskih ipd) pa je redkost - kakor da bi to bilo zakonsko prepovedano in policijsko preganjano! Tema, o kateri je že porabljeno veliko sape, se ponovno vsiljuje ob letošnjem "projektu" Slovenija šahira 2008 in 15. Pirčev memorial. Nikakor ne odrekam vrednosti hitropoteznemu oziroma pospešenemu šahu tako za popularizacijo kakor tudi za samo medijsko prisotnost, vendar ne za vsako ceno, posebej pa še ne z argumentacijo, da je to preživetvena drža "kraljevske igre"...
Šah pač ne more postati množična fascinacija z razprodanimi tribunami, ker je za množično občinstvo preprosto prezahteven! Ali si lahko predstavljate ulične pohode šahovskih navijačev, ki (opremljeni z razpršilci črne in bele barve svinjajo po pročeljih stavb) v spremstvu kordonov policistov razgrajajo in rjovejo bojna gesla - nabijemo vam vaše dame?!?
Mogoče bi bilo to celo možno, če bi se posrečilo vakumsko izprazniti vsebino šahovske igre, da bi ostala samo lupina boja z vidnim rezultatom: počenimi arkadami, polomljenimi rebri, oteklimi ledvicami, skratka še najbolj medijsko privlačno bi bilo, če bi poraženec obležal v mlaki krvi, zmagovalec pa bi mu (milostno) stopil na glavo...
A pustimo prihodnost, posvetimo se raje sedanjosti. Organizatorji (pre)številnih hitropoteznih turnirjev nehote skrbijo za preobrazbo zelo zahtevne intelektualne igre v rokohitrsko-blefersko veščino; pa še ponosni so na to in verjamejo, da tudi zaslužni. Regresija viteštva v gladiatorstvo je več kot očitna in šahisti se iz domnevnih prednikov vrste homo sapiens sapiens vračajo h koreninam evolucijsko neperspektivne vrste "punching monkeys"!
Dobro, pustimo to - ljudje se bodo vedno kako zabavali in v zvezi s tem ne mislim moralizirati.
Že pred časom sem protestiral zaradi zlorabe koncepta šahovskega memoriala (Vasje Pirca) iz spoštljivega turnirja v primerni turnirski dvorani (svoje učence sem tudi vodil na ogled), ko se je začela uvajati nova formula "knock out" sistema; zgledalo je približno takole: dva nepotrebna kratkometražna remija v "turnirskem" tempu, potem pa odločitev v pospešenem oziroma hitropoteznem tempu. Mimogrede, gledalcev je bilo manj, zgražanja zainteresirane javnosti pa veliko več. In od takrat je šlo samo še navzdol: hitropotezni maraton je končan v enem dnevu, stvar je opravljena, gremo dalje in po možnosti še hitreje.
Ali ne bi bila prav ŠZS poklicana, da iz ohranjanja kulturnih vrednot, če že ne iz pietete do pokojnega velikana šahovske umetnosti, organizira spodoben mednarodni turnir?! Morda res s kakšno spremembo - dvokrožni berger ali tematski turnir (obvezna "Pirčevka"), mladi talenti v spopadu z veterani, odprti turnir, na katerem se lahko srečajo amaterji s profesionalci itd., itd. Možnosti je veliko, tudi sredstev je dovolj (ne, ne omenjajte recesije in krize, hvala lepa!), le volje in ustreznejšega odnosa manjka.
1 komentar:
Darko, ne morem si kaj, da se ne bi s tabo strinjal, kajti zame je šah še vedno nekakšna čudna zmes znanosti, umetnosti in športa. Te tri besede nimajo seveda stalnega vrstnega reda. Za šah si je treba kot za prijatelje čas vzet, kajne?
Objavite komentar