Umrl je šahovski umetnik,gotovo prehitro pozabljen, čeprav sicer korektno kronološko razvrščen v antologije in enciklopedijske zabeležke. A še v teh antologijah lahko prebiramo malodane očitke na račun njegove nepreračunljivosti... Dobesedno: "Njegov brezkompromisni kombinacijski slog, brez racionalistične usmerjenosti za zbiranje točk, mu marsiksdaj pokvari mesto na tabeli." Tako je nekoliko pokroviteljsko zapisano v obeh knjigah z naslovom Slovenski šah, tisti iz leta 1972, stran 53, ki jo je pripravil uredniški odbor ŠZS ob petdesetletnici obstoja jugoslovanskega šaha, in tisti priložnostni iz leta 2002, stran 58, ob blejski šahovski olimpiadi. In še (samo v knjigi Slovenski šah, 1972, stran 54): "Remi ima še vedno za 'nujno zlo', zato pa ima njegova igra 'na vse ali nič' tem več ljubiteljev." Seveda, moral bi biti drugačen, da bi "...zagotavljal enakomernejše dosežke velemojstra..." Jasno, moral bi upoštevati tako imenovano realnost in v njej bi se lahko zavihtel precej višje, "...če bi sprejel vse remije, ki so mu jih ponujali nasprotniki." Albin Planinec tega očitno ni zmogel, ne realnosti ne rutine. Je pa zmogel nekaj, česar ne zmorejo "nabiralci točk" - ustvarjati umetnine, s katerimi se je odtisnil v večnost šahovske umetnosti.
K sreči tuja strokovna šahovska javnost v oceni in vrednotenju Albina Planinca ni bila tako ozkosrčna in drobnjakarska. Tim Harding v eseju o dveh vrstah šahistov – divjih bojevnikih in razumskih strategih – v prvo vrsto prišteva »jugoslovanskega mojstra Planinca« in to ilustrira s partijo Kurajica-Planinc iz leta 1972. Robert Byrne v The New York Times-u spoštljivo piše kar o Planinčevem gambitu v arhangelski varianti Španske obrambe (nastal v partiji Mecking-Planinc, Mar del Plata leta 1971, antologija »Slovenski šah« pa leto pozneje le funkcionarsko zabeleži, da je Planinec »…prvič odšel čez ocean na mednarodni turnir v Mar del Plati in zasedel sedmo mesto; po poteku živahnih partij bi bil lahko še precej višje, če bi sprejel vse remije…«)! Iz pozabe je Planinca poskušal iztrgati tudi Dennis Monokroussos, ko je na spletni strani Chessbase objavil sestavek o Albinu Planincu, tretjem divjem šahistu iz sedemdesetih let jugoslovanskega šaha – prva dva sta bila po njegovem Ljubojević in Velimirović, ki sta ostala znana in slavna, »…medtem ko je tretji na žalost dandanes skoraj povsem neznan, čeprav bi bil še vedno ljubljenec širokega občinstva zaradi sijajnega, kot britev ostrega sloga igre.« Še pred dobrim letom Lubomir Kavalek v Washington Post-u ob analizi partije Negi-Spoelman ponovno zapiše, da je bila »…arhangelska varianta Španske obrambe smrtonosno orožje v rokah Albina Planinca, slovenskega Don Kihota, pred več kot štiridesetimi leti.«
S to opredelitvijo je Kavalek zadel bistvo šahovske ustvarjalne drže Albina Planinca. Boj na šahovnici je bil zanj strastno prepričanje in predanost, prava realnost, ki je ne more žrtvovati za »realistične« pol točke ali nekaj mest na turnirski razpredelnici. Sploh pa Planinčevi športni dosežki niso bili zanemarljivi. Po merjenju na chessmetrics.com je imel Albin Planinec najvišji rating 2641 točk in bil na svetovni lestvici najvišje na 39. mestu. Kar pa se tiče učinkovitostnega ratinga (performance) na posameznem turnirju, Albina Planinca prehiti med slovenskimi šahisti samo Milan Vidmar z izjemnim dosežkom na turnirju v San Sebastianu 1911 (2763). Na turnirju v Amsterdamu leta 1973 je Planinec dosegel performance 2716, za njim pa so zaostali vsi udeleženci tega turnirja – vključno s Petrosjanom (2708) in Spaskim (2669)…
Umrl je šahovski umetnik. Ljubitelji »nekoristne lepote« tako v življenju kot v šahu se ga bomo spominjali po njegovih stvaritvah, v katerih bomo znova našli vzgibe njegovega nemirnega duha, spominjali se ga bomo z občudovanjem in spoštovanjem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar