torek, 03. marec 2009

Goljufanje nekoč in danes

Od straniščnih do letaliških afer in dalje...


Ta hip se ne spomnim, kdo je pisal o šahu kot pravični igri, v kateri si odvisen od svojega znanja, domišljije, spretnosti, vzdržljivosti, živcev... Pravična igra, ker si - z nekaj besedami - sam odgovoren za svoje odločitve, nihče ti ne more pomagati. (K temu pripomorejo tudi stroga pravila, ki jih mladim začetnikom predstavljamo v obliki krilatic: dotaknjeno-premaknjeno, izpuščeno-izvršeno!) Vemo, kako je s tem: posvetovanja o morebitnih potezah med še igranimi partijami so del "šahovske folklore" in jih je praktično nemogoče izkoreniniti. Verjetno ima vsak od nas takšne ali drugačne izkušnje s temi "pojavi", ki postavljajo pod vprašaj, imenujmo ga - šahovsko načelo pravičnosti...? Moje osebne izkušnje menda niso ekstremne; poznam šahiste, ki jim je resnično izpod časti kakršnokoli analiziranje ali splošno pogovarjanje o aktualnih partijah, poznam pa tudi takšne, ki brez "analitičnega čvekanja" ne vzdržijo - vse do mojstrskega nivoja in še čez!
Anekdota: pred par leti sem na turnirju v tujini igral zanimivo partijo z nekoliko močnejšim nasprotnikom. Dokaj hitro sem zapustil uhojene teoretske poti, nasprotnik (mladi Nemec) mi je kmalu po otvoritvi ponudil remi. Ponudbo sem po kratkem razmisleku zavrnil, čeprav bi zaradi razlike v ratingu pridobil jaz, a partija me je preveč zanimala. V središnjici prevzamem pobudo, pritisnem. Jasno mi je, da sem dosegel znatno prednost, nekoliko pa mi je začel popuščati občutek za nevarnost. Nasprotnik se je za precej časa poglobil, vrnil sem se iz "kadilnice", nasprotnik še vedno tuhta - tedaj pride mimo znanec (mednarodni mojster), me diskretno potegne stran in mi na varni razdalji prišepne: "Če bo tvoj nasprotnik zdaj potegnil to-in-to, si pečen, nisi videl?" Planem nazaj k partiji, preverjam in prevzema me obup. Očitno je imel MM prav, prekleto! Medtem ko še enkrat preizkušam nekajpotezni niz, nasprotnik samozavestno potegne prav potezo, na katero sem bil opozorjen. Kri mi je bušnila v glavo, vse sem še tretjič preveril in - podpisal kapitulacijo! Nasprotniku ni bilo do post mortem analize, zato sem se "obdukcije" lotil kar sam. Seveda bi se lahko izognil tej edini pasti in udobno zmagal, toda bolj ko sem bolščal v zaključno pozicijo, v kateri sem se predal, bolj se me je polaščala groza...pa kaj si ti nor! Na šahovnici sem izvedel poteze "kombinacije" zaradi katere sem predal, našel ovrženje in ugotovil, da sem se predal v boljšem položaju!! Po končanem krogu sem poiskal znanca-eksperta in mu prepovedal, da še kadarkoli spregovori z menoj med igrano partijo...

Kdor le površno pozna šahovsko zgodovino, pravzaprav zgodovino šahovskih tekmovanj, ve, da so se tekmovalna (turnirska) pravila spreminjala. Pa ne vedno v korist načela šahovske pravičnosti! Še pred obdobjem, ki ga je naš Vidmar nostalgično poimenoval "Goldene Schachzeiten" (njegova knjiga s tem naslovom še ni prevedena v slovenščino), je veljalo za nedopustno, da bi pred nadaljevanjem prekinjene partije igralca analizirala partijo. V začetku XX. stoletja so se pravila liberalizirala in igralcem je že bilo dovoljena analiza prekinjene partije. Kot zanimivost naj navedem, kako se je celo fanatično pošteni Akiva Rubinstein znašel in pretental takratna pravila. Kuvertiral je napačno (nemogočo) potezo, ker je vedel, da bo zaradi tega kaznovan s tako imenovano kazensko potezo s kraljem. Čemu? Vedel je, da ga k zmagi vodi prav poteza s kraljem, ni pa imel dovolj časa, da bi ugotovil, katera poteza s kraljem je prava. Ob prekinitvi je položaj temeljito preanaliziral in seveda našel pravo potezo s kraljem...
V drugi polovici XX. stoletja se je stanje na tem področju še poslabšalo. Izredno vlogo so dobili sekundanti in štabi, ki so čez noč analizirali prekinjene partije. Vse po pravilih in v mejah zakona, a moralno sporno in v frontalnem spopadu z načelom šahovske pravičnosti. Ukinitev prekinjenih partij se je spet približala načelu pravičnosti, kar hitro po tem pa se je pojavila nova nevarnost: uporaba, ne, zloraba zelo zmogljivih šahovskih programov za pomoč med partijo.


Stranišča in drugi neposvečeni kraji





V straniščih se je že pred Fritzi in Ribkami marsikaj dogajalo - ne mislim glede na osnovni namen straniščnega prostora! O nekem našem šahistu (rang MK) so krožile govorice, da je opremljen z listki, na katerih je imel zapisane otvoritvene variante, in jih preverjal v straniščni kabini. "Prijatelji" so tam drug drugemu pomagali z nasveti etc. Nekaj tega verjetno še obstaja, toda največji problem sodobnega goljufanja so očitno zlorabe elektronskih naprav za pomoč med igranjem partije. Ugotovljenih je že kar nekaj zlorab - predvsem na tako imenovanih odprtih turnirjih, goljufe (šahiste nižjega, nemojstrskega ranga) pa so zalotili pri nečednih dejanjih največkrat zaradi sumljivega nesorazmerja med njihovo realno močjo in rezultati proti veliko močnejšim nasprotnikom. Kolikor vem, niso še nobenemu šahistu višjega ranga dokazali zlorabo šahovskih programov - dokazali pa so že veliko lažiranja rezultatov, kupovanja točk za norme ali naslove, celo fiktivne (neodigrane) turnirje... Znana je sramotna epizoda o vrhunskem romunskem "velemojstru", ki je bil pred nekaj leti povabljen tudi na Vidmarjev memorial, kjer se je iz partij videlo, da komaj dosega nivo prvokategornika - ni znal remizirati elementarne trdnjavske končnice (pravilo šeste vrste). Naslov so mu pozneje seveda odvzeli.

Na vrhunski ravni so se sprožile - nedokazane! - govorice o goljufanju najprej v zvezi s Topalovom-Danailovom (prisotnost Danailova z obveznim GSM aparatom na Topalovu vidnem mestu z razdelanim sistemov znakov...). In še toliko bolj po zmagi v San Luisu, kjer se je začelo govoriti o nekakšnem čipu, ki naj bi ga imel Topalov "vgrajenega" - po lastni humorni izjavi nikjer drugje kot tam, kjer hrbet izgubi spodobno ime. In smo se spet približali stranišču!




Toiletgate v Elisti




Izbruh največjega šahovskega škandala XXI. stoletja je povezan s "šahovsko republiko" Kalmikijo v glavnem mestu Elisti. Dvoboj med Kramnikom in Topalovom se bo še dolgo pomnil tudi po odkritem UTP mrežnem kablu na stranišču! Prosluli menedžer Topalova - Danailov - je prešel v protiofenzivo: zakaj ne bi napadel z orožjem, s katerim so napadli tudi njega z nedokazanim sumnjičenjem o goljufanju! Zapečatili so Kramnikovo stranišče; po protestih in zahtevo po prostem dostopu do stranišča, izgubljeno partijo brez boja, nekakšnim straniščnim kompromisom - sta Danailov in Topalov dvoboj v tie breaku vendarle izgubila. Še danes pa se piše in opominja na "veliko prevaro" v Elisti (predvsem v Bolgariji!). Že takrat je bil uporabljen "argument" sovpadanja potez s prvo ali drugo izbiro zmogljivih šahovskih motorjev. Danailov je statistično "dokazoval" sovpadanje Kramnikovih potez s prvo izbiro šahovskega programa s polnim imenom Fritz9! Kdor se le malo spozna na delovanje šahovskih motorjev, zagotovo ve, koliko časa potrebujejo celo najboljši programi za izbiro najboljše poteze v določeni globini iskanja. Pa tudi, kako smešen je "argument sovpadanja" pri forsiranih nizih, razumljivih celo nam, amaterjem. In tako smo iz straniščnega torišča pred kratkim poleteli v univerzalno področje, ko sumničenje postaja argument za obtožbe...


Aeroflotgate

Na srhljivo močnem odprtem turnirju Aeroflot Open je letos zgodba o domnevnem goljufanju dobila novo poglavje z obtožbo elitnega velemojstra Mamedžarova, da si je (še) neelitni velemojster Kurnosov očitno pomagal s šahovskim programom, ker je
  1. odbil ponudbo remija elitnemu velemojstru (?)

  2. po "vsaki" potezi odhajal od partije

  3. sovpadanje s prvimi izbirami programa Ribka preveliko

Mamedžarov je izgubil v miniaturi, na katero gotovo ni mogel biti ponosen. Kako si je Kurnosov dovolil zavrniti ponudbo remija takšne zvezde? Samovšečnost, s katero je Mamedžarov utemeljeval svojo obtožbo, "užaljen" odstop s turnirja in vsa njegova "argumentacija" ne vzbuja simpatij, zagotovo pa ničesar ne dokazuje. Po (javnem) odgovoru Kurnosova, ki je verjetno prepričal še zadnje dvomljivce, je Mamedžarov še enkrat ponovil nesmiselne samoljubne argumente! In se vprašamo: kam to vodi? Ali lahko brez nadaljnjega (po porazu, kajpak!) obtožujemo nasprotnike, da goljufajo, ne da bi nam bilo to potrebno resno dokazati - zgolj na osnovi bolj ali manj (ne)utemeljenega suma?! Težki časi nas čakajo...

1 komentar:

no ja pravi ...

Ja, kaj pa Zlatko Topalović?! Tudi "slovenski" igralci ala Mihaljčišin so tam za kilo odojka, nek mali honorarček gubili rejtinške točke. Zlatko ma pa 2500 rejting pa nobene partije nikjer z velemojstri objavljene. Če se že poznate z Adrijanom ga povprašajte malo po tem gospodu pa napišite njegov komentar glede na to da navadni smrtniki nimamo te možnosti.

Na današnji dan

Šahovska enciklopedija

V tem pripomočku je prišlo do napake.